Iz e-ELEKTROTEHNIKA plus
m (1 revision) |
|||
| (2 intermediate revisions not shown) | |||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
| - | [[Slika: | + | [[Slika:eele_slika_visji_062.svg|thumb|Slika 62: Ob naraščanju fluksa se inducirajo toki v levo okoli njega, ob upadanju pa v desno okoli fluksa. ]] |
| - | + | ||
''Vrtinčne izgube'' se navezujejo na ''vrtinčne toke'' oziroma na toke, ki se inducirajo v feromagnetnem jedru, kadar se magnetni pretok v njem spreminja. Te izgube so joulske narave, so torej posledica toka v prevodnem feromagnetiku, in se pridružujejo histereznim izgubam, o katerih smo govorili na koncu petega poglavja. | ''Vrtinčne izgube'' se navezujejo na ''vrtinčne toke'' oziroma na toke, ki se inducirajo v feromagnetnem jedru, kadar se magnetni pretok v njem spreminja. Te izgube so joulske narave, so torej posledica toka v prevodnem feromagnetiku, in se pridružujejo histereznim izgubam, o katerih smo govorili na koncu petega poglavja. | ||
| - | |||
| - | Pri električnih strojih, grajenih za 50 Hz, je debelina pločevine pod 0,5 mm. Pri običajnih gostotah magnetnega pretoka v jedru dosežejo te izgube vrednost do W/kg. Pri transformatorju velike moči (mase nekaj ton) se vrtinčnih izgub nabere kar nekaj; pridružujejo se jim še (že omenjene) histerezne izgube, ki pa tudi sežejo do vrednosti W/kg. Modelno vezje tuljave s feromagnetnim jedrom očitno ni več takšno, kot smo ga predstavili, ampak je potrebno v model vključiti še en (dodaten) upor, ki je vzporeden elementoma ''R-L'', to pa zato, ker ti dve vrsti izgub nista odvisni od toka skozi navitje, ampak od magnetnega pretoka v jedru oziroma napetosti realne tuljave. Pri visokih frekvencah pa tudi lamelacija | + | Razmislimo. Če bi bilo jedro valjni odlitek feromagnetika (slika 62) in bi se vzdolž njega magnetni pretok spreminjal, potem bi se okoli njega inducirali električni toki. Učinek bi bil podoben kot pri ravnem vodniku z izmeničnim tokom. Magnetni pretok bi se izrinil k površini jedra po kriteriju vdorne globine. Zaradi induciranih tokov bi se jedro začelo greti. Kaj storiti? Praktični ukrep, ki služi zmanjšanju vrtinčnih izgub, je ''lamelacija'' feromagnetnega jedra. Jedro je izvedeno kot paket tankih, z izolacijo prevlečenih lamel, kar preprečuje oblikovanje večjih tokovnih zank v paketu. To pa še ne pomeni, da so vrtinčni toki s tem izločeni iz igre; po novem se oblikujejo le še znotraj lamel. Jakost tokov pogojuje debelina lamel: čim tanjše so, tem manjši so in manjša je tudi prostorninska gostota joulske moči oziroma moč vrtinčnih izgub. |
| + | |||
| + | |||
| + | Pri električnih strojih, grajenih za 50 Hz, je debelina pločevine pod 0,5 mm. Pri običajnih gostotah magnetnega pretoka v jedru dosežejo te izgube vrednost do W/kg. Pri transformatorju velike moči (mase nekaj ton) se vrtinčnih izgub nabere kar nekaj; pridružujejo se jim še (že omenjene) histerezne izgube, ki pa tudi sežejo do vrednosti W/kg. Modelno vezje tuljave s feromagnetnim jedrom očitno ni več takšno, kot smo ga predstavili, ampak je potrebno v model vključiti še en (dodaten) upor, ki je vzporeden elementoma ''R-L'', to pa zato, ker ti dve vrsti izgub nista odvisni od toka skozi navitje, ampak od magnetnega pretoka v jedru oziroma napetosti realne tuljave. Pri visokih frekvencah pa tudi lamelacija ni dovolj. Za jedra se takrat uporabljajo feriti, jedra iz drobnih, zlepljenih feromagnetnih zrnc, v katerih je oblikovanje tokov še dodatno utesnjeno in minimizirano. | ||
{{Hierarchy footer}} | {{Hierarchy footer}} | ||
Trenutna redakcija s časom 19:00, 12. julij 2010
![](javascript: loadPicture("Eele_slika_visji_062.svg", 800);)
Vrtinčne izgube se navezujejo na vrtinčne toke oziroma na toke, ki se inducirajo v feromagnetnem jedru, kadar se magnetni pretok v njem spreminja. Te izgube so joulske narave, so torej posledica toka v prevodnem feromagnetiku, in se pridružujejo histereznim izgubam, o katerih smo govorili na koncu petega poglavja.
Razmislimo. Če bi bilo jedro valjni odlitek feromagnetika (slika 62) in bi se vzdolž njega magnetni pretok spreminjal, potem bi se okoli njega inducirali električni toki. Učinek bi bil podoben kot pri ravnem vodniku z izmeničnim tokom. Magnetni pretok bi se izrinil k površini jedra po kriteriju vdorne globine. Zaradi induciranih tokov bi se jedro začelo greti. Kaj storiti? Praktični ukrep, ki služi zmanjšanju vrtinčnih izgub, je lamelacija feromagnetnega jedra. Jedro je izvedeno kot paket tankih, z izolacijo prevlečenih lamel, kar preprečuje oblikovanje večjih tokovnih zank v paketu. To pa še ne pomeni, da so vrtinčni toki s tem izločeni iz igre; po novem se oblikujejo le še znotraj lamel. Jakost tokov pogojuje debelina lamel: čim tanjše so, tem manjši so in manjša je tudi prostorninska gostota joulske moči oziroma moč vrtinčnih izgub.
Pri električnih strojih, grajenih za 50 Hz, je debelina pločevine pod 0,5 mm. Pri običajnih gostotah magnetnega pretoka v jedru dosežejo te izgube vrednost do W/kg. Pri transformatorju velike moči (mase nekaj ton) se vrtinčnih izgub nabere kar nekaj; pridružujejo se jim še (že omenjene) histerezne izgube, ki pa tudi sežejo do vrednosti W/kg. Modelno vezje tuljave s feromagnetnim jedrom očitno ni več takšno, kot smo ga predstavili, ampak je potrebno v model vključiti še en (dodaten) upor, ki je vzporeden elementoma R-L, to pa zato, ker ti dve vrsti izgub nista odvisni od toka skozi navitje, ampak od magnetnega pretoka v jedru oziroma napetosti realne tuljave. Pri visokih frekvencah pa tudi lamelacija ni dovolj. Za jedra se takrat uporabljajo feriti, jedra iz drobnih, zlepljenih feromagnetnih zrnc, v katerih je oblikovanje tokov še dodatno utesnjeno in minimizirano.
 4.4 Kožni pojav
| 5 Prehodni pojavi (višji nivo)
|
