Iz e-ELEKTROTEHNIKA plus
Redakcija: 20:53, 28. marec 2010
Integrirati (seštevati) začnemo od nekje in to počnemo do nekam. Začetek in konec sta stvar problema, ki ga luščimo, lahko pa se odločimo tudi drugače: da nas zanima integral funkcije f od izbranega »začetka« t0 do poljubnega »konca« t* < t1. V takšnem primeru je določen integral funkcije f oziroma vrednost G odvisna od t*; G je funkcija konca (t*) oziroma meje, do katere se vrši integriranje. Pisali bomo:
Funcija G(t*) je funkcija zgornje meje (t*) določenega integrala funkcije f(t). Poznati to funkcijo, je vsekakor koristno. V takem primeru integracija ni več potrebna, kajti za nek drug integracijski konec (t**) je dovolj, da zgornjo mejo t** vstavimo v funkcijo G, torej G(t**), in že imamo odgovor.
Funkcija G ima tole očitno lastnost: G(t0) = 0. Če konec integracije sovpada z začetkom, je že v neizlimitirani vsoti vsak sumand enak nič, torej tudi vsota. Glede na geometrijsko interpretacijo vrednosti določenega integrala moremo G(t*) razumeti kot funkcijo ki pove, kako se spreminja oziroma »napreduje« vrednost površine«lika med absciso in funkcijo, ko se t* pomika v desno.
 5.4 Določen integral funkcije
| 5.4.2 Odvod funkcije zgornje meje določenega integrala
|
