3.3 Izvorno besedilo

[[Slika:OET2_a_poglavje_55_slika_05.svg‎|thumb|5. R-C delilnik.]]
Če uporovni in kondenzatorski delilnik združimo, dobimo <latex>R-C</latex> delilnik (slika 5). Ta je še vedno napetostni oziroma impedančni delilnik, za katerega velja že ugotovljeno razmerje:


<latex>\frac{\underline U _1 }{\underline U _2 } = \frac{\underline Z _1 }{\underline Z _2 } = \frac{\underline Y _2 }{\underline Y _1 } = \frac{{G_2 + {\mathrm{j}}\omega C_2 }}{{G_1 + {\mathrm{j}}\omega C_1 }}.</latex>


Delitveno razmerje je odvisno od elementov delilnika in frekvence. Zanimivi sta dve skrajnosti: ko je vzbujalna frekvenca visoka in prevladujeta v ulomku imaginarna dela, se delilnik obnaša kot kondenzatorski, ko pa je frekvenca nizka in prevladujeta realna dela, pa se vede kot uporovni delilnik.<ref>Delilnik lahko razumemo tudi kot realen kondenzatorski delilnik, da prevodnosti uporov pomenita izolacijski prevodnosti kondenzatorjev. Ta slučaj postavlja pod vprašaj že poznan <latex>C</latex> delilnik, ki ga moremo po novem razumeti tudi kot impedančnega. Pravi <latex>C</latex> delilnik bi bil v enosmernih razmerah (pri <latex>\omega = 0</latex>) možen le v primeru, ko bi bila kondenzatorja idealna (<latex>G_2=G_1=0</latex>). Delilno razmerje idealnega <latex>C</latex> delilnika ima le tisti realen <latex>C</latex> delilnik, za katerega velja relacija  <latex>G_2/C_2=G_1/C_1</latex>, vendar je ta takrat v resnici uporovni delilnik.</ref>


<references />

{{Hierarchy footer}}