Iz e-ELEKTROTEHNIKA plus
(Primerjava redakcij)
m (1 revision) |
Redakcija: 16:09, 14. maj 2010
Z napetostno-tokovnim načinom merjenja upornosti merjenca smo se seznanili pri enosmernih vezjih. Če spregledamo popravek merilnega rezultata zaradi izgubnosti merilnikov, potem da kvocient odčitkov voltmetra in ampermetra že kar upornost bremena. Pri merjenju impedance bremena pa tako ne gre, kajti kvocient odčitkov merilnikov bi ustrezal zgolj absolutni vrednosti impedance, nič pa ne bi izvedeli o faznem kotu bremena.[1] Možen izhod ponuja merjenje efektivnih (temenskih) vrednosti napetosti na napetostnem delilniku, ki ga sestavljata upor znane upornosti
Iz izmerjenih vrednosti sledi faktor delavnosti bremena. Absolutna vrednost impedance bremena je enaka kvocientu absolutne vrednosti napetosti |U2| in absolutne vrednosti toka |I|, ki sledi iz vrednosti |U1| in znane upornosti R:
Iz izračunov končno izide impedanca merjenca:
S tem načinom smo določili impedanco merjenca le pri določeni vzbujalni frekvenci; če pa bi nas zanimala impedanca merjenca še pri katerih drugih, bi morali ves postopek ponoviti še z vzbujanji s temi drugimi frekvencami.[3]
Zgled 2.
Opombe
- ↑ To zmore vektorski merilnik impedance, ki izmeri frekvenčno odvisnost absolutne vrednosti in faznega kota merjenca.
- ↑ V primeru merjenca kapacitivnega značaja bi kazalec njegove napetosti kasnil za kazalcem toka; faktor delavnosti bi izračunali po isti formuli, sinus faznega kota pa bi bil negativen.
- ↑ Temu opravilu rečemo merjenje frekvenčne karakteristike merjenca.
3.1 Napetostni delilnik | 3.3 R-C delilnik |