Iz e-ELEKTROTEHNIKA plus
Trifazni daljnovodi so ožilje, ki povezuje elektrarne, razdelilne postaje, transformatorje in velike in male koristnike električne energije. To poteka na več napetostnih nivojih. Daljnovodne vrvi so tri, nad njimi pa so na jamborih obešene še strelovodne, ki zaščitijo daljnovod. 400 kilovoltni daljnovod ima za vsako fazo dve vrvi (dvojček), ta ukrep zmanjšuje koronske izgube zaradi ionizacije zraka ob vrveh. Visokonapetostni daljnovodi nimajo nevtralnega vodnika. To funkcijo opravljata strelovodna vrv in zemlja. Daljnovodi so eno- ali dvosistemski. Pri dvosistemskem je vsaka trojica faznih vodnikov obešena na svoji strani stebrov. Prenašano navidezno moč daljnovoda določa produkt √3Um-fIf. Pri 400 kV sistemu je fazni tok okoli 1 kA, prenašana moč pa okoli 700 MVA[1]. V tej številki moremo črpati eno od prednosti trifaznega prenosa energije. Če bi bil prenos enofazen, bi sicer potrebovali dve vrvi, ena bi bila ozemljena, druga pa na fazni napetosti 230 kV. Pri toku 1 kA bi bila prenašana moč tretjina prejšnje. Trifazni prenos električne energije je očitno ekonomičnejši: »k dvema dodamo tretjo vrv in omogočimo trikratnost moči«.
Opombe
- ↑ Moč slovenskih elektraren je okoli 2 GW. Njihova teoretična ponudba je okroglih 50 GWh energije na dan.
 7.6 Trifazni prenos energije in trifazna transformacija
| 7.6.2 Elektromagnetno polje v okolici daljnovodov
|
