3.4 Tokovni delilnik

Če zaporedno vezavo dvopolov spremenimo v vzporedno, dobimo tokovni oziroma admitančni delilnik (slika 7). Veji imata skupen kazalec napetosti, zato velja:  

<latex>\underline I = \underline I _1 + \underline I _2 {\mathrm{ in } }\underline U = \underline I _1 /\underline Y _1 = \underline I _2 /\underline Y _2 {\mathrm{ } } \Rightarrow {\mathrm{ } }\underline I _1:\underline I _2 = \underline Y _1:\underline Y _2 .</latex>

Kazalčna slika rezultira v trikotnik kazalcev tokov. Vse kar smo povedali pri impedančnem delilniku se tu (ob smiselnih zamenjavah) še enkrat ponovi.  

'''Zgled 3.'''  

V danem vezju, ki je vzbujano s harmoničnim virom krožne frekvence <latex>\omega</latex>, določimo kapacitivnost <latex>C</latex> kondenzatorja in upornost <latex>R_2</latex> upora v drugi veji tako, da bosta temenski vrednosti tokov enaki in da bo tok v drugi veji fazno prehiteval tok v prvi veji za 90 °!<ref>Zahtevi sta pogoj za učinkovit zagon enofaznega asinhronskega motorja z dvema navitjema.  Kondenzator, ki služi faznemu zamiku tokov, je običajno pritrjen na ohišje motorja.</ref>; ⇒ Karakter prve veje je induktiven, zato kazalec njenega toka zaostaja za kazalcem napetosti; kazalec toka druge veje tega prehiteva za 90° in mu je po absolutni vrednosti enak (slika 8). Njun grafičen odnos povzema relacija <latex>\underline I_2=\,{\mathrm{j}}\underline I _1</latex>, kar je v resnici zahteva, ki jo mora izpolniti admitančni delilnik:

Kratek račun pokaže, da bo zahtevam naloge zadoščeno, ko bosta impedanci vej v potrebni relaciji; iz nje sledi: